Najstarejša slika kake preloške hiše?

Najstarejša doslej najdena fotografija kake preloške domačije

Potem ko smo potešili vašo radovednost glede Magdičine hiše, vas je zanimalo tudi, ali bi se dalo s pomočjo starih slik rekonstruirati zgodbo še kake druge preloške hiše, ki je ni več. – Dakaj da bi se dalo!
Poglejmo preloško domačijo, ki je nosila staro hišno številko 20.
1920-preloka_20
Ta fotografija je za vse nas, ki raziskujemo našo stavbno dediščino, posebej dragocena, ker je najstarejša doslej najdena fotografija kake preloške domačije. Posnel jo je znani ljubljanski fotograf Fran Vesel, ki je prišel na Preloko 24. avgusta 1920 in je tisti dan posnel pri nas še nekaj drugih antologijskih prizorov (o njih kdaj drugič).

Ta domačija je bila zasnovana kot popolnoma zaprti tip dvora, ki je bil značilen za ves naš obkolpski prostor: na eni od štirih stranic vidimo leseno stanovanjsko hišo s čopasto streho, na drugi lopo z dvokrilnimi dvornimi vrati, skozi lopo je vidno gospodarsko poslopje na ostalih dveh stranicah. Vse seveda lepo pokrito s slamo.

Zgodba te domačije pa hkrati priča o tem, kako usodno je v mnoge preloške družine zarezala 1. sv. vojna (1914–1918), katere stote obletnice se prav zdaj spominjamo.

Kakor pričajo naše cerkvene knjige, je bil priimek pri tej hiši najmanj od 18. stoletja Žunič.

Ob začetku 1. sv. vojne sta v njej živela zakonca Marko in Bara Žunič, otrok še nista imela. Prvi otrok, sin Ivan, se jima je rodil 24. 6. 1915. Ampak dober mesec pred njegovim rojstvom (15. maja 1915) je bil Marko vpoklican v vojsko. Najprej je moral na fronto v Galicijo. Morijo Galicije je preživel in bil nato premeščen na soško fronto. Sodeloval je v bojih na Oslavju, v t. i. četrti soški bitki, med 10. nov. in 5. dec. 1915, tu pa se je za njim izgubila vsaka sled.
Samo nekaj dni kasneje pa je na Preloki umrl tudi Markov sin Ivan (6. decembra 1915).
Tako imenovano smrtovnico za Marka Žuniča je okraj. sodišče Novo mesto poslalo na Preloko šele 30. 9. 1920.

Ko je torej fotograf Fran Vesel 24. avgusta 1920 fotografiral domačijo Preloka št. 20, je v tej hiši živela samo še vdova Bara*.

Ker je bil gospodar Marko tudi uradno razglašen za padlega, edini otrok pa mrtev, za Žuničevo domačijo in grunt ni bilo več prihodnosti. V takih primerih je bila v starih časih edina rešitev, da so prišli k hiši t. i. skupniki – mlad par ali mlada družina, navadno kaki sorodniki, na katere je lastnik prepisal hišo in grunt pod pogojem, da ga – kot se je reklo – doživijo do smrti.
Vdova Bara se je odločila, da bo vzela na skup družino Jožeta Radoviča, ki se je do takrat "drenjala" na Preloki št. 28. In to se je zgodilo že leta 1921. Bara Žunič je umrla 13. julija 1926.

1978-preloka 20Nadaljnjo zgodbo hiše Preloka št. 20 pa že poznate, saj smo o njenem novem gospodarju Jožetu Radoviču na Preloki.si že pisali. Prav tako o njegovi znameniti kamniti hiši (levo), ki je bila zgrajena prav na mestu lesene, s slamo krite hiše, ki jo vidite na zgornji fotografiji iz leta 1920.

Ana Starešinič (22. 5. 2016)

* Podatka, ki sta zapisana na spletni strani Slovenskega etnografskega muzeja, češ da je Fran Vesel domačijo Preloka št. 20 fotografiral 1. 1. 1928 in da je bila ta hiša takrat zapuščena, sta napačna.

P. S.: Če kdo med vami hrani kako še starejšo fotografijo kake preloške domačije, nam jo pošljite in jo bomo z veseljem objavili.

Magdičina hiža (Preloka 6, st. št. 31)

 1234

Tako kot ljudje, prihajajo in odhajajo tudi njihova bivališča – hiše. Tudi hiše imajo svoj življenjski cikel z mejniki, kot so rojstvo, vrhunec in – smrt. In se posedajo vase, ko jih zapustijo še poslednji lastniki, kot da bi žalovale. Tako se je to zgodilo tudi z Magdičino hišo.

Spomin nanjo nam je zdramil film iz leta 1976: to s slamo krito hiško so si ustvarjalci filma namreč izbrali izmed vseh hiš v ožji in širši okolici za kuliso, pomnik, ki simbolizira neke davne, druge in drugačne čase.

Kakor pričajo naše cerkvene knjige, je bil priimek pri tej hiši najmanj od leta 1804 Radovič. Vse do leta 1907, ko se je k hiši priženil Miko Starešinič - Jamin. Poročil se je z domačo hčerko Magdo Radovič. Otrok nista imela, Miko je umrl leta 1949, Magda je sama živela v hiši še približno 25 let. Nekaj let pred smrtjo se je preselila k sorodnikom Radovičevim (Preloka 19) in tam umrla leta 1977.

To hišo smo po njeni zadnji prebivalki poznali kot Magdičina hiža.

Zgornje štiri fotografije kažejo njenih zadnjih približno 15 let.

Na prvi fotografiji iz okoli leta 1960 vidimo njeno južno pročelje in zahodno stran z gankom ter del dvorišča z dvornimi vrati, nadkritimi z ozko strešico. Na sredi dvorišča je bilo gnojišče, na severozahodni strani pa lopa in pod njo svinjaki. Hiša je bila nadstropna: spodaj klet (zidanica) in hlev (štala), zgoraj pa stanovanjski del. Z lesenega ganka so bila najprej vrata v velik bivalni prostor (prva hiža) s krušno pečjo, naslednji prostor je bila kuhinja (t. i. črna kuhinja z majhnim oknom) in še tretji prostor – mala zadnja hiža.

Kljub slamnati strehi (in protipožarnim predpisom!) je bila v hišo napeljana elektrika (gl. četrto fotografijo), vendar samo v prvo hižo, v ostale dele pa ne. Zanimivo je tudi to, da Magdičina hiša nikoli ni imela vodnjaka (šternje), je pa bil nedaleč od hiše še danes vidni bunar.

Druga fotografija je posneta pozimi leta 1969. Kaže južno pročelje in del njene vhodne strani (okno prve hiže), kolikor je ne zastira Bertov senik, ki se že poseda vase.

Tretja fotografija je nastala spomladi leta 1974. Lepo vidni so kamniti podstavek hiše in iz debelih plohov (ostenjki) sestavljena lesena nadgradnja ter kamnite stopnice in iz desk sestavljena vhodna vrata. V ozadju pa je vidna lopa, prav tako pokrita s slamo.

Četrti posnetek pa je seveda iz filma, torej iz junija 1976. Hiša je bila takrat že brez prebivalcev, očitno je, da streha ni več v najboljšem stanju in že kaže "rebra". Radovičevi so hišo podrli še isto ali naslednje leto.

5Letos, štiri desetletja pozneje, pa nastaja na tem mestu gradbena jama. Naznanja, da bo na temeljih nekdanje Magdičine hiše zrasla nova hiša. Njen podstavek bo obzidan s klesanim kamnom stare hiše, seveda pa bo primerna današnjemu času in ustrezna današnjim gradbenim predpisom. Kot poklon preteklosti in znanilka prihodnosti!

Ana Starešinič (29. 4. 2016)

P. S. Hvala vsem, ki ste pomagali pri nastajanju tega prispevka.

V spomin Ančici Mežnarovi

V spomin Ančici Mežnarovi

1929-2016

Ano Ivanušič, po domače Ančico Mežnarovo, smo na spletni Preloki pogosto omenjali. Bodisi ko smo pisali o kulturnem utripu našega kraja (Preločani na prvem jurjevanjuPreločani v Dobrniču itd.) ali ko je šlo za urejanje okolice naše cerkve in šole ali prizadevanja za ohranitev šolske stavbe ... In predvsem ko smo pisali o naši cerkvi (veliko slavje leta 2013oltarna slika ...).

Zdaj pa ji pišemo poslednje pismo, pismo slovesa. Da bi ji povedali, da smo ji za vse to hvaležni in – da jo bomo pogrešali. Pogrešali jo bomo na svojih poteh do cerkve in iz cerkve. Tako rada je imela hribček s cerkvijo sv. Trojice in šolo, kjer je zanjo vzhajalo sonce. Posebno ob koncih tedna je bila ena njenih prvih misli, kaj je še treba postoriti v cerkvi in okoli nje, da bo nedelja čim bolj praznična.

Le težko bi na Preloki našli človeka, ki bi imel svojo vasico tako rad, kot jo je imela ona. To svojo nalezljivo ljubezen je znala prenašati tudi na izletnike, ki so prihajali na naš hribček s prostranimi razgledi. Za vsakega je našla prijazno besedo. Toliko in s takim žarom jim je znala pripovedovati o našem kraju in življenju v njem.

Pogrešali jo bodo naši izseljenci, ko se bodo vračali na obisk svojega starega kraja. Za vsakega si je vedno vzela čas za pogovor, ona je – tudi sama nekaj časa izseljenka – najbolj razumela njihovo domotožje!

In nenazadnje, pogrešala jo bo spletna Preloka. Pomagala je pri nastajanju prenekaterega prispevka o dogodkih iz naše male preloške zgodovine. Ali o naši cerkvi. Ni ga bilo človeka, ki bi o naši cerkvi vedel toliko kot ona. In toliko zamisli smo nameravali skupaj z njo še uresničiti. Še pred kratkim, tik pred letošnjo birmo, smo se z njo dogovarjali, da bomo podrobno popisali, na katerih 11 cerkva v okolici zre naša sv. Trojica.

Zdaj pa je tako, da njenih besed ni več in da ničesar ne moremo preložiti na jutri ali kakšno drugo priložnost, ker je preprosto ne bo. Soočeni z dokončnostjo njenega molka se lahko samo sprašujemo o minljivosti, za katero sicer vemo, da je, a nas vseeno vedno znova kruto preseneti.

Naj Ančica Mežnarova zdaj počiva v miru na hribčku nad domačo hišo in vasico in – hvala za vse!

(18. 4. 2016)

Pogreb Ane Ivanušič bo v sredo, 20. 4. 2016, ob 16. uri

Pogreb Ane Ivanušič bo v sredo, 20. 4. 2016, ob 16. uri

Vse, ki se boste želeli še zadnjič posloviti od Ane Ivanušič, po domače Mežnarove, obveščamo, da bo pogreb v sredo, 20. aprila, ob 16. uri izpred domače hiše k cerkvi sv. Trojice na Preloki.

Njenemu spominu se bo mogoče pokloniti tudi ob žari, ki bo v domačo hišo pripeljana dan prej, v torek, ob 18. uri.

Ana Ivanušič - Mežnarova (1929 - 2016)

Ana Ivanušič - Mežnarova (1929 - 2016)

preloka

Ljudje odhajajo, a njihove sledi pri nas in v nas ostajajo ...

(16. 4. 2016)