Ob kulturnem prazniku

Na svetu ni bilo še nikoli toliko ustvarjanja kot ravno sedaj. Kako to? Še nikoli ni na tej Zemlji živelo toliko ljudi in še nikoli ti ljudje niso imeli na voljo toliko orodij, platform, ki ustvarjanje omogočajo. In še nikoli toliko ljudi ni tvitalo, fejsalo ali emajlalo.

Kaj pa kultura? Mora KULT-ura biti kulturna ali je dovolj, da okrog sebe ustvari famo, gibanje – KULT?

Tako smo pisali o Shakespearu in o Hamletu, ki sta že zdavnaj postala globalni brend*. Dokaz: ne le jurjevanja, gostovanja, tudi drugi pomembni prispevki naše gore listov!

Kako je mogoče, da ima vsaka doba svojega Hamleta**? V čem je ta njegova večna in vseobsegajoča aktualnost? S čim nas drama o nekem davnem danskem princu nagovarja še danes, po več kot 400 letih? Kako, da je prav ta tragedija pomemben del svetovne in naše kulture – politično korektno – kulturne dediščine?

Najprej s tragično podobo sveta. Dogajanje je postavljeno v gnilo in kaotično deželo Dansko. Kot na potapljajočem se Titaniku: na zgornjih palubah se drenjajo in prerivajo za stolčke, medtem ko bend svira naprej, saj ni nič tako hudega! Na danskem dvoru se manipulira, krade, vsak se po svoje okorišča z dodatki, trka po prsih. Vladajoča kasta brezskrbno veseljači in kar naprej nekaj praznuje. Povzpetniki se hinavsko prilizujejo, za hrbtom pa same spletke in tudi najhujše kršitve etike in morale ...

V sosednjih deželah vse to zbuja posmeh in privoščljivost, z lahkoto si prisvajajo njeno ozemlje, njene zalive in tudi cekine ...

Ker vsem znani prestopki in zločini niso kaznovani, je dežela Danska še bolj gnila in vse bolj razpada, v ljudi pa se plazi strah.

In v ta majavi, iztirjeni svet je postavljen glavni junak Hamlet, da mu uravna tečaje, da se zoperstavi temu smrdljivemu svetu in ga preoblikuje.

Ta pa ves razdvojen omahuje, odlaša, menca ... in s tem kaotičnost sveta samo še poglablja.

Hamlet, upornik proti takemu sistemu, jasno vidi in natančno ve, kaj bi moral ukreniti, a se ravnanja tečajev vseeno ne loti in ne loti.

Torej je ta Shakespearova tragedija v prvi vrsti tragedija človekove notranje razdvojenosti in neodločnosti.

In zato je Hamlet slehernik, navadnik vsakega časa, morda tudi današnjega. Časa, ko čutimo, da se svet dejansko vse bolj maje, a je okrog nas in v nas čutiti nekakšno ohromljenost in zakrčenost.

Kultura, ki s prikazom uničujoče pasivnosti – nekulturnosti tistih, ki so za akcijo poklicani, dejansko drži ogledalo tudi današnjemu občinstvu in občestvu.

Ana Starešinič (8. 2. 2016)

P. S.: Če bi Hamlet namesto lobanje držal v roki iPhone (morda bi tvital, telefoniral, nagovarjal skozi FB), bi bilo z Dansko drugače in "kultura" ne bi bila to, kar danes je.

* Številni citati iz te drame so našli pot v naš vsakdan. Kdo ne pozna Hamletovega znamenitega “biti ali ne biti”! Ali hamletovske ugotovitve "svet se maje/svet je iz tirov". Ali hamletovskega spoznanja "nekaj gnilega je v deželi Danski" ...

** To pokaže tudi razstava "Hamlet na Slovenskem": Hamlet je bil uprizorjen ob vseh velikih prelomnicah v slovenski zgodovini.

Zbor članov PGD Preloka

V soboto, 6. februarja 2016, je bil na Preloki zbor članov našega gasilskega društva.

Zbor je bil dobro obiskan, tako z vidika članstva kot številnih gostov. Prišli in pozdravili so nas predstavniki vseh šestih društev iz našega sektorja, predstavnik Gasilske zveze Črnomelj ter predstavniki našega pobratenega društva iz Prilišća. Zboru članov je sledilo prijetno druženje pozno v noč.

Nekaj fotoutrinkov nam je poslal član gasilskega društva Marko Simčič.

Foto: Marko Simčič

Pust: v srednjem veku so nosili kostume vsak dan!

Preloka je mogoče majhna v svetu, zato pa je toliko več Preločanov povsod po svetu. Tudi na prizorišču tragedije  Hamlet, o kateri smo pisali, – na kamnitem gradu Kronborg na Danskem. 

Na kratko o vsebini: princ Hamlet se vrne s študija v tujini na svoj grad, prav ta grad, kjer gleda lobanjo. "Biti ali ne biti," kot Descartesov rek "Mislim, torej sem" oziroma "I think, therefore I am," posodobljeno "iPhone, therefore I am," se je vtisnilo v naš vsakdan. Tragedija, tavanje po Hamletovi notranjosti, se izrazi tudi na zunaj: ne le smrt Ofelije, v bistvu se na koncu vsi med sabo pobijejo, razpade tudi silna Danska – pohopsa jo, kdo drug kot "najboljši sosed" Norveška.

Danska je preživela, Hamletov grad pa tudi. Namesto dvorjanov, prisklednikov, prilizovalcev in spletkarjev v srednjem veku, ki jih danes sploh ni več, pa zdaj v novem veku polnijo dvorane turisti iz vseh smeri, vetrov in celin. In seveda med njimi tudi Preločani!

Naš rojak Lojze Čoholič iz Švedske, ki je s svojo družino pred kratkim obiskal Hamletov grad, nam je od tam poslal dokaze, ki jih z največjim veseljem objavljamo. Dokaze, kako je Hamlet še vedno aktualen in oblegan. In še slika Lojzeta prav tam z lobanjo, ki pa, kot se nam zdi, ni več tista ta prava – tista originalna.

Čeprav je danes pustna nedelja, pa ta spomin na srednji vek ni nič kaj pust. In še v hamletovskem duhu: kako bodo čez 100.000 let rekli sedanjemu "novemu" veku, če je bil že oni prej srednji vek? – Uber kamena doba?

Velikemu uspehu Staneta Starešiniča s  Hamletom v tržaškem gledališču in na slovenskih odrih je že v naslednji sezoni (1962/63) sledil njegov prodor na mednarodno sceno.

Leta 1962 je namreč z njim navezal stike hrvaški režiser Mirko Merle, ker so se v Karlovškem gledališču pripravljali na uprizoritev Hamleta in ker je režiser Merle za naslovno vlogo želel prav Starešiniča. Rezultat dogovarjanja je bilo potem izjemno sodelovanje s tem slovenskim igralcem, ki je odlično obvladal tudi hrvaški odrski jezik.

Stane Starešinič je v vlogi Hamleta nastopal v Karlovškem gledališču redno od premiere 14. oktobra 1962 pa do zadnje predstave 12. januarja 1963. Skupaj kar 28-krat. (Na eno od teh predstav je spet prispel nabito poln avtobus gledalcev s Preloke!).

Občinstvo je tudi njegovo upodobitev Hamleta v hrvaškem jeziku in na hrvaškem odru zelo dobro sprejelo. Strokovna kritika pa mu je celo dodelila – čeprav je na hrvaškem odru nastopal kot gost – prestižno hrvaško prvomajsko nagrado.

In še ena nagrada za njegovega Hamleta (in tudi druge dotlej uspele vloge): odobreno mu je bilo podiplomsko izpopolnjevanje v Pragi, kjer je potem študiral še režijo. V Prago je odšel v sezoni 1964/65.

Ana Starešinič (26. 1. 2016)

V naslednjem prispevku pa o tem, da so se njegovemu Hamletu v SSG Trst pred 55 leti poklonili tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer je prav zdaj odprta razstava Hamlet na Slovenskem.

Mi na spletni Preloki pripravljamo ob 95. obletnici Stanetovega rojstva še posebno presenečenje: ekskluzivni pogovor z njegovo dolgoletno soigralko in prijateljico.

Poleg njegove obletnice pa bomo v letošnjem letu seveda posebno pozornost namenili še veliko bolj častitljivemu jubileju častitljive institucije, ki ima ogromno zaslug za to, da se je lahko neki fant iz neke majhne vasi na obrobju Slovenije takole uveljavil v velikem belem svetu – jubileju institucije, ki je bila Stanetovo prvo okno v svet: 150-letnici PRELOŠKE ŠOLE.

Slovensko stalno gledališče iz Trsta je s Shakespearovim Hamletom torej gostovalo v Novem mestu in v Črnomlju. Novomeški grad Grm je bil že sam po sebi kar dobra kulisa za predstavo, v Črnomlju pa so baročno grajsko kuliserijo zgradili na jasi za kulturnim domom. Uspeh ni izostal, sledile so stoječe ovacije …

Žal kakih fotografij s predstave 4. junija 1962 v Črnomlju, po katerih sprašujete, nimamo (očitno so gledalci tako padli not v odrsko dogajanje, da nihče ni niti pomislil na fotografiranje!).

Toda narod naš vseeno dokaze hrani! Iz te črnomaljske uprizoritve Hamleta imamo tile fotografiji, ki sta nastali skoraj natanko dve leti pozneje (7. junija 1964):

Nikar ne protestirajte, da to vendar ni prizor iz tragedije, ampak je belokranjska folklorna romantika jurjevanje in na obeh fotografijah – kdo drug kot preloška folklorna skupina. Raje se zdaj osredotočite na nenavadni objekt, ki ga vidite v ozadju in ki iz ozadja sili naprej v našo pozornost.

Posebni odbor, ki je leta 1964 pripravljal jurjevanje (to je bilo sploh prvo jurjevanje!), je namreč želel nekako "popestriti" prireditveni prostor v jurjevanjski dragi. Pa so se spomnili na grajsko kuliso, ki je ostala v črnomaljskem kulturnem domu, – prav to, ki je dve leti prej služila in navdušila v drami o danskem princu Hamletu, na katerega so se zgrnile vse nesreče gnile dežele Danske. In so jo z vprežnim vozom pripeljali v jurjevanjsko drago.

Po jurjevanju so to hamletovsko kuliso razstavili in odpeljali nazaj v kulturni dom, kjer je pod odrom ždela vse do njegove prenove v začetku tega tisočletja ... V jurjevanjski dragi pa so se kasneje spomnili postaviti s slamo krito hiško, ki sicer ni kakšna kulisa, a tudi jurjevanje že dolgo ni več drama. 

A. S. (25. 1. 2016)