Zamolčana Župančičeva sestrica

zupancic-hisaLetošnje leto lahko imenujemo kar Župančičevo leto, saj ga v marsičem zaznamuje naš rojak, veliki poet Oton Župančič. Mineva 100 let od izida njegovih pesniških zbirk Sto ugank (izšle sept. 1915) in Ciciban (decembra 1915), s katerima se je vzpel v sam vrh mladinske poezije pri Slovencih. Prav te dni (11. 11. 2015) pa bo v Vinici slovesno odprtje prenovljene pesnikove spominske hiše in nove stalne razstave.

Na spletni Preloki smo se Župančičevemu letu poklonili že takoj na začetku – januarja, ko smo razkrivali in tudi razkrili pesnikove tesne sorodstvene povezave s Preloko.

Zdaj pa vam razkrivamo še biografske podatke, ki zadevajo pesnikovo najožjo družino, ki pa so jih vsi dosedanji pesnikovi biografi – saj ni res, pa je! – prezrli ali zamolčali.

Kot se morda še spomnite iz šole, so nam ti biografi spletli zgodbo:

- da je bil Oton prvi izmed treh otrok Franca in Ane Zupančič (za Otonom sta se jima rodila še Otokar in Marica/Mimica);
- da sta Franc in Ana Zupančič še tri leta po poroki živela pri tastu/očetu Francu Maliču, medtem ko sta si urejala hišo v Dragatušu;
- da mladi družini sprva v Vinici in potem v Dragatušu "še niso grenile življenja razne hujše težave in izgube"* – te da so se nadnje zgrnile pozneje.

Letos pa je v reviji Kronika, ki jo izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, izšel članek pesnikove vnukinje dr. Alenke Župančič, ki ovrže vse tri zgornje in še nekatere druge trditve Župančičevih biografov in literarnih zgodovinarjev.

V krstni knjigi dragatuške župnije je namreč zavedeno, da se je Francu in Ani Zupančič 25. januarja 1877, torej slabo leto po njuni poroki, v Dragatušu rodila hčerka Ignacija Marija. Vendar je deklica, domači so jo poimenovali Slavica, prav kmalu zabeležena tudi v mrliški knjigi dragatuške župnije, saj je 6. februarja 1877 umrla.

Iz tega sledi:
- da Oton ni bil prvi od treh otrok družine Zupančič, ampak drugi od štirih otrok,
- da njegova starša nista živela v Vinici še tri leta po poroki, ampak sta po poroki živela v Dragatušu. V Vinico sta se preselila za kratek čas po smrti male Slavice, kmalu po Otonovem rojstvu pa se je družina vrnila v Dragatuš,
- da so jima že leto po poroki življenje grenile najhujše težave in največja izguba!

Članek dr. Alenke Župančič je huda kritika na račun biografov in raznoraznih piscev biografij, ki spletajo neke zgodbe, jih po potrebi olepšajo (prvorojenec se lepše sliši kot drugorojenec, a ne?!) in jih potem drug od drugega prepisujejo, ne da bi kaj preverjali*. Celo še potem, ko jih zelo kompetentna oseba** opozori na napake ...

Celoten članek si boste lahko prebrali na portalu dlib.si:
Dr. Alenka Župančič: Slavica (Ignacija), prezrta sestra Otona Župančiča; Kronika, 2015 63/2

*župnijske knjige iz Dragatuša so bile biografom tako rekoč na dosegu roke, saj jih hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani.
** Biografe je na zgoraj omenjene napake opozorila pesnikova vdova Ani Župančič.

A. S. (9. 11. 2015)

P. S.:
- Spletni leksikon Slovenska biografija je v geslo Oton Župančič že delno vnesel pravilne podatke o tem, da je imel Oton brata in dve sestri.
- Wikipedia v geslu Oton Župančič zgoraj omenjenih biografskih podatkov ne navaja, pač pa zagreši novo napako, ko navaja pesnikova sinova Marka in Andreja, zamolči pa hčerko Jasno.

Srečali smo se z našim najbolj znanim izseljencem

Srečali smo se z našim najbolj znanim izseljencem

1V ponedeljek, 19. oktobra, smo se srečali z enim izmed najbolj znanih slovenskih izseljencev, trikratnim nominirancem za Nobelovo nagrado – Petrom Opeko.

Z nami je delil izkušnje iz svojega požrtvovalnega dela med ljudmi na obrobju. Na samem obrobju Afrike, na obrobju Madagaskarja, odrinjen na smetišče, je naš Peter Opeka začel zlagati opeke in graditi skupnost Akamasoa. Z ljudmi z obrobja. Obrobje namreč prinaša s seboj marsikaj!

2Na prvi pogled se zdi, da vsak prej ali slej z obrobja odrine, se izseli, pobegne. Toda z obrobja prihaja tudi (skoraj) ves napredek: novi pristopi, izumi in nova opažanja v znanost. Saj da preživiš na obrobju, se je treba presneto (po)truditi, se znajti, se kaj novega izmisliti. In prav ta drugačnost, izvirnost nas vse lahko obogati!

Petrova zgodba priča o tem, kako svet postaja vse bolj neenak. In ta neenakost med centrom/središčem in periferijo/obrobjem namesto da bi se zmanjševala, se še povečuje.

3Na obrobju se nahaja tudi Preloka – na obrobju Bele krajine. Bela krajina pa je na obrobju Slovenije in Slovenija na obrobju šengenskega območja ...

In na nas Belokranjcih je, kaj bomo z našim obrobjem naredili: ali bomo še mi stisnili rep med noge ali pa bomo iz obrobja naredili uspeh – zgodbo, ki bo privlačna in zanimiva za druge.

Zgodba Petra Opeke in njegove skupnosti nas, tako kot vasica Alpbach, navdaja z upanjem. Obrobje lahko vodi v odrinjenost – ali pač ne!

Peter nam je zaželel vso srečo na naši poti.

A. S. (20. 10. 2015)

P. S. uredništva: s Petrom Opeko smo se pogovarjali ob robu EU-konference CMEPIUS-a na Brdu pri Kranju.

 

Belokranjsko eksponiranje na expu

Belokranjsko eksponiranje na expu v Milanu

1Svetovne razstave expo naj bi svetu pokazale, kje je in kam gre svet: najboljše, najlepše, najbolj domiselno ... vse, kar je bilo v svetu ustvarjeno v zadnjih 5 letih. In tako se je Milano v Italiji letos za 184 dni (od 1. maja do 31. oktobra) spremenil v središče sveta.

Ker pa je v dobi interneta razstave veliko lažje gledati kar iz domačega naslanjača na netu, se je moral »Milano« nečesa domisliti. Torej nekaj, česar se še ne da dati na splet: kulinarika, okusi, izkušnje!

2Na expu v Milanu se med 145 državami predstavlja tudi edina država na svetu, ki ima v imenu "love" ('ljubezen') – Slovenija, s prepoznavno blagovno znamko I feel Slovenia. Promocija Slovenije presega vsa pričakovanja. Paviljon velja za enega izmed najbolj priljubljenih in je lociran skoraj v sredini razstavišča. Na dan, ko smo bili na expu, si je slovenski paviljon ogledalo okoli 8.000 ljudi, na vstop je bilo treba čakati več kot pol ure.

To edinstveno priložnost za svetovno promocijo pa bo dodobra izkoristila tudi Bela krajina, ki se na expu predstavlja prav v teh dneh (od 11. do 20. oktobra, v okviru regije Jugovzhodna Slovenija). Seveda z najboljšim okusom in izkušnjo, kar ju deželica na sončni strani Gorjancev premore: ob odprtju dnevov Jugovzhodne Slovenije se je namreč na expu v Milanu predstavil svetu Tamburaški orkester Dobreč.

3x

 Dobreč je na expu v Milanu postregel s svežino, odličnim okusom in izkušnjo Bele krajine

A. S. (12. 10. 2015)

 

 

Ni konec, dokler ni konec, pa še potem ni konec!

 Ni konec, dokler ni konec, pa še potem ni konec!

Uradna nota:

Red Bull GmbH, Fuschl am See, Austria

Ustanovitelj: g. Mateschitz

Iz GmbH-ja, ki ga je ustanovil (beri) Matešič iz (beri) Fušla, smo prejeli tole najresnejšo udarno noto:

"Na natolcevanja, laži, insinuacije, obrekovanja in opravljanja v zvezi z dogajanjem v Otoku in okoli njega vam pošiljamo naslednje sporočilo:"

123

"Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje!"

Uredništvo je torej prisiljeno objaviti ta demanti, nanj pa odgovarja z že objavljeno modrostjo Yogija (Berre):

"Ni konec, dokler ni konec, pa še potem ni konec!"

(11. 10. 2015)

 

Komu tu ne potegne?

Komu tu ne potegne?

Tudi na zadnji Slavojev traktat in video trilogijo smo prejeli precej odzivov.

Tako se je neki model iz Črnomlja pritožil, da je najmanj desetkrat kliknil na tretjo video vsebino, pa mu ne potegne!

Nekdo drug se je med drugim obregnil ob našega kralja Matjaža (oz. Matthiasa Corvinusa, 1443–1490). In na forumu se je vnel spor o tem, ali smo si mi kralja Matjaža prisvojili ali smo ga odtujili. In potem se je spor razširil na to, ali so se odtujile ali prisvojile stvari iz votline in z mize ...

Nadvse presenetljivo pa je odkritje, do katerega se je dokopal naš kume.
Ko je gobaril tam okoli po Otoku, je odkril, da je naš nagrajeni dokumentarec le – dobro prikrita reklama za RedBull.
Ker svojim očem ni mogel verjet, kar vidi, je poprijel za svoj pametni telefon in se spoprijel s temo:

123

A. S. (10. 10. 2015)