Slavoj Žužek: Naj živi avion!
(Ni konec, dokler ni konec. In še potem ni konec!)
Že je belokranjski tunel za nami (ker pred nami ga pač ni!) in že se je socrealistično geslo ŽIVEL TUNEL oz. surrealistični performans, če hočete, spremenil v provokacijo v stilu NAJ (o)ŽIVI AVION! Ne le, da se je spremenilo geslo, še več kot to: beseda je meso postala in nema, nemočna večtonska aluminijasta gmota se je pustila sprovocirati v dejanje epskih razsežnosti.
Če ima torej tunel pravico do obstoja, bivanja in eksistence, zakaj ne bi kaj takega priznali tudi njemu, objektu – poosebljenemu ptiču, ki mu to pritiče! Ta objekt dejansko eksistira kot subjekt, saj je ON – (avi)ON!
Ta ON je torej subjekt in nema priča objektivne stvarnosti Bele krajine.
Spal je. Kot je pač zaspal kralj Matjaž, tako kot so Bela krajina, Slovenija in mi vsi. In se brada navija okoli mize (ker drugega prikladnega tam že ni več!). In glej, naenkrat se kralj zbudi ... in kaj zdaj? Tako kot v dokumentarnem performansu gospoda Laknerja. Nema priča se preobrazi v gromkega ptiča, zarohni, pogleda, vidi in ...
In se mu posveti: vsi so že odšli, mladi po svetu, starejši na oni svet, še beguncev ni tu sem. In za kaj se odloči to tehnološko čudo tehnike?
Pač odfrči. Simbolično se umetnik dotakne industrijske dobe – izpuhov toplogrednih plinov. Alegorično čudo (belokranjske) tehnike se grdo emisijsko izkašlja, zamahne s krili, zakrili in ... in iz okrilja našega edinega otoka izgine: namesto tukajšnjega gnitja, tj. rjavenja, pusti opazovalca samega, nemega, praznega, z nekim spominom, da je Bela krajina nekoč imela mednarodno letališče, imela tovarne, imela nek razvoj in perspektivo. Sedaj pa ima naravno naravnano naravo, čedalje manj je okrnjena, čedalje bolj je nedostopna, čedalje bolj so lepote prepuščene same sebi in svoji svojskosti!
Toda ne! Ne, Belokranjci se ne damo! Kot Martin Krpan, ki ne ve, kaj naj bi švercal po Dunaju, se tudi (avi)ON-ptič v drugem delu trilogije vrne. Kot ptica selivka! Kot pojejo ljudske pesmi o lastovkah in opevajo vrnitev izgubljenega sina. In tu se pokaže kreativna srž umetnika: kot je odšlo, tako bo prišlo! Zdaj je tu, zdaj je tam!
Kot kralj Matjaž pogleda in spre-vidi, da je še najboljše, kar lahko stori: zazdeha in gremo dalje, kot prej naprej!
Vendar alegorija seže še dlje. Naš ptič pojé vse zarečeno in pozauga nazaj vse topogledne pline! V slogu deklaracije OZN in trajnostnega bivanja tega obeležja - še onesnaženja ne sme več biti!
In potem tretji del video triptiha: ni ga, nič ni! Tako kot se pač nič zares ne zgodi, ne v Beli krajini ne v Sloveniji. Mnogo hrupa za nič, pritrdimo dramatiku z nekega drugega Otoka. Nič, vakuum, praznina, zagotovo simbolizira stanje v denarnicah (in pa v glavah)! Ne - prah si in v prah se povrneš! Ne, nič ni nič oziroma nič je nič!
Da, kapa dol in poklon tudi gospodu Laknerju, za nadaljevanje konceptualne umetnosti tega trenutka, za briljanten triptih o spremembah v naši domovini in stanju duha! Bravo!
Ni konec, dokler ni konec. In še potem ni konec! (citat nesmrtnega Yogija Berre, ki je umrl 22. 9. 2015)
Slavoj Žužek, iz Otoka za Otok (1. 10. 2015)
|
|
|
|
