Zgled, ki vleče: vasica Alpbach

Zgled, ki vleče: vasica Alpbach

Za uredništvo spletne Preloke so bile letošnje počitnice - delovne. Avgusta smo bili na delovnem obisku v avstrijski vasici Alpbach, kjer je potekal vsakoletni Evropski forum Alpbach.

1Alpbach je idilična vasica na robu krajinskega parka Visoke Ture. Svetovni idejni in mnenjski voditelji se vsako leto avgusta zbirajo tam, napolnijo Alpbach, prepoznavnost vasice pa vleče turiste skozi vse leto ...

"Alpbach" je namreč postal evropski pojem: je srečanje tja povabljenih mislecev, pomembnežev in vplivnežev, to je nekakšen idejni "Davos", kjer se v procesu, imenovanem "Alpbach", ideje, ki so v "zraku", bistrijo in kristalizirajo.

2Za viharjenje idej, ki se potem konkretizirajo, pa je potreben odmik, distanca. Potreben je odmik od hrupa in vsakodnevnega hitenja v pokrajino miru in tišine, ki ti to viharjenje idej omogoča. Ohranjena tirolska krajina in arhitekturna kulturna dediščina, z železnimi križi na pokopališču in s steklenim kongresnim centrom, med vršaci Alp popelje tja povabljene v svet mogočega in izvedljivega (možnega?). In tako že 70 let zapored!

Leta 1945 so se tu prvič srečali idealisti, ki so ušli Hitlerjevi moriji in si zastavili vprašanje: "Evropa, kaj zdaj?" Zdaj, 70 let pozneje, ni vprašanje nič manj aktualno!

Poleg samih naravnih lepot Alpbacha, poleg tamkajšnje ohranjene krajine, pa je pomembno še nekaj: ta vasica se nahaja nedaleč stran od Wörgla. Wörgl pa je pojem svobodomiselnosti: stric Google in teta Wikipedia vam lahko povesta veliko o tem, kako so v Wörglu sredi finančne krize leta 1932 vpeljali alternativno valuto in z njo dokaj hitro ustvarili splošno blaginjo. Tako imenovani "čudež Wörgl" seveda ni trajal, a svobodomiselnost je ostala! In zdaj jo nadaljuje "čudež Alpbach".

Toda zakaj vam na preloški spletni strani pripovedujemo o Alpbachu v Avstriji?

Zato, ker se tudi Preloka nahaja v krajinskem parku, daleč od hrupa, sredi dokaj neokrnjene narave in ima ohranjene še veliko naravne in kulturne dediščine. Navsezadnje pa imamo (no, smo imeli) tudi svoj "čudež" in najbrž naše kraje še vedno preveva svobodomiselni duh Viniške republike.

Alpbach je zgled in dokaz, da se tudi v majhni vasi lahko razvija VELIK projekt. In projekt Alpbach je letos praznoval že svojo 70-letnico.

Visoko obletnico pa bomo kmalu praznovali tudi na Preloki. A o tem v enem od naslednjih obvestil. (A. S., 12. 9. 2015)

345678910

Romarsko-turistično potovanje iz davnih šestdesetih let

Poletje in počitnice so za nami in še dolgo v jesen nas bodo greli spomini na letošnjo toplo Kolpo ali morje ali morda na kak lep izlet ...
Ob spodnji fotografiji pa si poglejmo, kako so Preločani potovali na morje pred dobrega pol stoletja. Tole štiričlansko odpravo so sestavljali: Jože Žunič in njegova žena Amalija ter Jože Pavlakovič - Jakovinski in Jože Starešinič - Jamin. Za preloško spletno stran jo je podrobno popisal njen najmlajši član, da vse njegove navedbe držijo, pa nam je potrdila tudi edina ženska v tej odpravi Amalija Žunič:

31-1962

 "To romarsko-turistično potovanje je potekalo avgusta leta 1962Ker smo šli jako rano, sem prespal pri Jamine. Zjutraj sta se motorista Jamin in Žuničev odločila, da bo mene vozil Žuničev. Ker je imel slabeji motor, da bo šlo hitreje.

Prvi postanek smo imeli v Skradu pri lesenem kiosku, kjer so nam postregli z enkratnimi kifeljci (prvič sem jedel kaj tako dobrega).
Ko smo prispeli do Gornjega Jelenja, sem mislil, da je po hribih sneg, pa so bile le skale (čez sončna očala se je dozdevalo, da je sneg). Čudilo pa me je tudi to, da je tudi na ravnem grobniškem polju in okolici toliko kamenja.

Na Trsat smo prišli okrog devetih in tam srečali skupino Slovencev, ki so prišli z avtobusom, menda iz okolice Ilirska Bistrice. Tako smo tam imeli svojo slovensko mašo.

Po sv. maši in malici iz popotne torbe smo krenili v turizem. V reškem pristanišču je nastala ta zgodovinska fotografije. V tistih časih ni bilo nič nenavadnega, da te je kdo prijazno prosil za poziranje in obljubil, da bo poslal slike. Kot vidite, so slike res prišle za nami.
Tu me je Žuničev malo preizkusil v zemljepisu: Ali bi se z ladjo dalo prit v Mračaj? Gladko sem mu naštel, kod bi bilo treba it in tako prit po vodi do doma ...(30 let kasneje sem na naši jahti Mavrica šele izkusil, da je navigacija lahko tudi naporna in zahtevna reč!).

Potem smo krenili proti Opatiji na kopanje. Vendar sem jaz v tistem drevoredu pred Prelogom pogledal nazaj in opazil, da za motorjem vihrajo vrvice, ki so držale Ljubino popotno torbo. Takoj sem o tem poročal. Ker nas ni bilo za Jaminem, je kmalu dojuril nazaj. Mene in Ljubo sta pustila v tistem parku in šla na policijo prijavit izgubljeno torbo. To ni trajalo dolgo in potem smo le prispeli v Opatijo.

Iz solidarnosti se nisva kopala niti midva z Jaminem, ker so bile Ljubine kopalke trenutno izgubljene. Nekaj časa smo tako posedeli na plaži in se potem nelagodno odpravili proti domu. Hudo nam je bilo zaradi torbe, ki je bila od Anke Mateče (Anka jo je nabavila za pot preko meje, ki pa ji ni uspel). Pa tudi šuškavec*  je bil takrat dosti vreden, ker si moral čakat na vrsto, da ga je Slavko Frankovičev prinesel iz Trsta.
Vse pa kaže, da smo na Trsatu dobro molili, ker je torbo našel miličnik in jo prinesel na policijsko postajo. In tam nas je naša torba tudi pričakala. Bili smo presrečni.

Na poti smo se potem ustavili še v Gorskem Kotaru pri brunarici Goranka. Brašna* smo imeli še precej in bi lahko potovali še vsaj en dan, vendar so doma blago i deca klicala k nadaljevanju proti domu.

Končni epilog tega romanja sem dobil šele po 23 letih – 30. 60. 1985, na dan svoje nove maše. Ljuba mi je povedala, da ji je pred tistim našim romanjem stara mama Jamina rekla: »Ljuba, nu moli, da bi Jože šel za gospoda!«

Po tolikih leti se mi zdi, da je imela stara mama še kje svoje prste vmes, da me je moj vujče* rad kam odpeljal. Bil mi je res dober birmanski boter."

Jože Pavlakovič 
Župnik polanski

*šuškavec: najlonski plašč; Preločanom sta jih prinašala iz Trsta Slavko Frankovičev in Janko Skrajni
*brašno: hrana za na pot, romanje ...
*vujče: mamin brat

(7. 9. 2015)

Marija Starešinič-Jamina (1933–2015)

Marija Starešinič-Jamina (1933–2015)

V 83. letu starosti nas je nepričakovano za vedno zapustila Marija Starešinič, po domače Jamina.

Marica, z dekliškim priimkom Miketič, se je rodila 16. 3. 1933 v Gorenjcih pri Adlešičih. K Jaminim na Preloko se je primožila leta 1955 in z možem Jožetom so se jima rodili štirje otroci.

V spominu nam bo ostala kot dobra, tiha, delavna ženica, od katere nikoli ni prišla grda beseda in o kateri nikoli nihče ni rekel in tudi ni mogel reči kaj slabega. Bila je dobra žena in mama in skrbna gospodinja in vsakemu v vasi je vedno rada priskočila na pomoč. Zato bomo Preločani teto Jamino pogrešali!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo žarni: žara bo pripeljana v domačo hišo v torek, 1. septembra, popoldne. Pogreb bo v sredo, 2. septembra, ob 17. uri izpred domače hiše k cerkvi sv. Trojice na Preloki.

Naj spomnimo, da letos minevajo tri leta, odkar ni več med nami niti njenega moža Jožeta.

Naj zdaj počiva v miru tudi teta Jamina!

Nastop tamburaške skupine Melos

Nastop tamburaške skupine Melos

V kulturnem programu gasilskega slavja v Starem kalu, ki je bilo 15. 8. 2015, je občinstvo dodobra ogrel Melos. Tamburaško skupino Melos smo na preloški spletni strani že predstavili, saj naj bi pri nas nastopila že 6. februarja letosa, a je takrat koncert preprečil "metež stoletja".

Tokratno "neurje, kakršnega ne pomnijo", je Preloko k sreči zaobšlo, tako da smo Melos, ki je v precejšnji meri tudi preloški, le dočakali.

Občinstvo je v njihovem melosu uživalo, posebno še v podaljšku koncerta, ko so se med drugim predstavili tudi s samosvojo, občuteno interpretacijo belokranjske ljudske pesmi Pastirče.

A. S. (16. 8. 2015)

melos-5

Iz zgodovine PGD Preloka

Iz zgodovine PGD Preloka

»Tudi v naši vasici se je začelo gibanje za ustanovitev gasilske čete. Prišli smo do spoznanja, da ni človek nikdar varen pred elementarnimi nezgodami.« To sta prva stavka, ki sta leta 1935 napisana v Kroniki Prostovoljnega gasilskega društva Preloka – kroniko je napisala takratna tajnica in učiteljica na Preloki, gospa Mira Zupan.

1Ustanovna skupščina prostovoljne gasilske čete je bila 3. marca 1935, nakar je takratno ministrstvo odobrilo delovanje društva 30. aprila 1935. Prva skupščina je bila 2. junija 1935, kjer so ustanovni člani, bilo jih je 27, iz vasi Preloka in Zilje, izvolili vodstvo. Prvi predsednik je bil Jurij Požek, do danes je bilo 15 predsednikov društva.

Še istega leta so se začele prve delovne akcije in zbiranje materiala za gradnjo gasilskega stolpa. Naš prvi gasilski dom je bil naslednje leto tudi zgrajen. Istočasno je potekala akcija zbiranja denarja za najnujnejšo opremo - pri tem so pomagali rojaki iz tujine. Tako se je nabavila tudi prva motorna brizgalna, in sicer 400-litrska črpalka znamke ILO. V gasilskem stolpu ni bilo prostora za vso opremo, zato je romala po raznih domačijah, med vojno so jo celo skrivali, da ne bi prišla v roke okupatorju.

2Leta po vojni so potekala v gradnji porušenega in požganega - tako da je gasilstvo živelo v zatonu. Ob večjem požaru leta 1964, ko je zagorel Peričev pod v samem središču vasi, stara motorna brizgalna pa ni hotela delati, se je pojavila potreba po novi motorki. Spet so se združili napredni ljudje v društvu in začeli zbirati sredstva za novo motorno brizgalno. Tako se je spet z lastnimi sredstvi in s pomočjo zamejcev kupila nova 800-litrska motorna brizgalna znamke Mayer-Hagen. Kupljena je bila leta 1964 v Hagnu v Nemčiji, slovesnost ob prevzemu pa je bila leta 1965.

3Leta 1975 so gasilci začeli z gradnjo gasilskega doma, saj je oprema romala od hiše do hiše. Naslednje leto je bilo v znamenju izgradnje gasilskega doma, ki pa je hitro prerasel tudi v prosvetnega. Takrat je bila zelo aktivna naša folklorna skupina, ki je potrebovala prostor za vaje. Dom nam služi še danes, v njem imamo orodjarno, dvorano z odrom in skladišče, nekaj prostorov pa tudi oddajamo za potrebe trgovine. Ker je od izgradnje do danes minilo že veliko let smo skupaj s KUD-om Lepa Anka na domu zamenjali vsa okna in vhodna vrata, zgradili centralno ogrevanje, uredili novo garažo in orodjarno ter opremili manjšo kuhinjo in pisarno. Letos moramo še zamenjati del dotrajane strehe.

V vsem tem času se je operativna desetina udeleževala tekmovanj in vedno je bil problem prevoza prikolice, saj smo jo morali voziti s svojimi traktorji in kasneje avtomobili. To nas je prisililo v vnovično akcijo zbiranja sredstev – tokrat za gasilsko vozilo. Kombi smo kupili sami, za nadgradnjo pa je prispevala Gasilska zveza Črnomelj in tako smo leta 1998 prevzeli vozilo GV-1 in razvili svoj društveni prapor.

5Pred gasilsko-prosvetnim domom je za potrebe gasilskih veselic premalo prostora, zato smo začeli obnavljati igrišče tu v Starem kalu. Malo po malo, po zmožnostih, smo uredili ta prostor za potrebe gasilskih in športnih aktivnosti, ki smo ga leta 2005 tudi uradno in svečano odprli.

Ker se zavedamo, da na mladih svet stoji, veliko delamo tudi z mladimi. Mladinska enota Prostovoljnega gasilskega društva Preloka je leta 2005 prejela priznanje za najboljšo enoto za dosežene tekmovalne rezultate v letu 2004 in letu 2005. Vsa leta, od 1998 pa do danes, se veliko dela tudi s pionirji oziroma pionirskimi trojkami, s katerimi se udeležujemo srečanj, gasilskih orientacij, gasilskega kviza in poletnega gasilskega tabora.

6Leta 2009 je društvo prevzelo novo gasilsko vozilo Iveco GVV1, ki je bilo vredno z opremo dobrih 95.000 evrov. Vozilo ima sodoben zmogljiv motor, nadgradnja pa vsebuje opremo, ki jo rabimo pri svojem delu. Med izgradnjo nadgradnje je bila nabavljena tudi novejša motorna brizgalna znamke Ziegler. Glavnino sredstev je bilo zagotovljeno iz proračuna Gasilske zveze Črnomelj, 10 odstotkov smo pa zbrali sami.

Operativna enota ima v statistiki, kljub vsakoletnim opozorilom, največ travniških požarov v sušnih obdobjih v zadnjem času pa vse več posredovanj ob naravnih nesrečah. Da lahko uspešno posredujemo, se operativni člani udeležujemo raznih usposabljanj in tečajev v organizaciji Gasilske zveze Črnomelj, prav tako so pomembne tudi redne vaje enote, sodelovanje na operativnem pregledu in udeležba na tekmovanjih.

7Ob vsem pa smo vedno skrbeli za dobre odnose in sodelovanje z gasilskimi društvi v Gasilski zvezi Črnomelj, kakor tudi z Dobrovoljnim vatrogasnim društvom Prilišće iz Hrvaške, s katerim smo leta 2012 podpisali listino o pobratenju.

Vsekakor se obdobje 80 let delovanja društva ne more opisati v par stavkih, ne more se povedati vseh želja in stisk dobrih ljudi, ki so skozi vsa ta leta ustvarjali, vodili in pripeljali društvo do danes in do tega, kar imamo. Vsem lahko rečemo samo najlepša hvala in z gasilskim pozdravom na POMOČ.

Podatke je zbral in zapisal Niko Simčič, poveljnik PGD Preloka
To besedilo je bilo prebrano 15. 8. 2015, na slovesnosti ob 80-letnici društva