Vaših 21 mnenj o "belokranjski duši"

Vaših 21 mnenj o "belokranjski duši"

Naš natečaj o značaju belokranjskega človeka (natečaj št. 6), ki smo ga razpisali letos maja, se je iztekel. Obrodil je kar 21 sadov (vaših odgovorov).

Posebnost Bele krajine in Belokranjcev mdr. vidite v naši značilni kulinariki, pa narodni noši, plesnem izročilu ...

Govorite o tem, da je med 2. sv. vojno veljala za deželico zlatih src in je bila pomembno slovensko okno v svet, ter o tem, kako zapostavljena in odrinjena je danes.

Izpostavljate tudi domotožje Belokranjcev, v več vaših pismih pa pišete o izseljevanju iz Bele krajine,
pa celo o tem, da bo Belo krajino morda rešila konoplja, pa o naši lahkovernosti ...

Ena od vaših trditev, da na specifiko neke pokrajine vpliva njena geografska lega, je izzvala kar nekaj polemike in replik.

Več replik smo prejeli tudi na simboliko Metliškega turna. Ena Štajerka in ena Prekmurka, ki sta se nam oglasili, pa sta dodali našemu natečaju medregijske razsežnosti!

To je seveda le nekaj vaših mnenj o tej naši deželici svetlobe in blagoglasja (vseh 21 mnenj najdete v arhivu VSA OBJAVLJENA OBVESTILA).

Vsem, ki ste se kakorkoli odzvali, se najlepše zahvaljujemo. Hvala za nazaj in priporočilo za naprej! O zmagovalnem odgovoru pa v naslednjem prispevku.

(A. S., 14. 9. 2015)

Zgled, ki vleče: vasica Alpbach

Zgled, ki vleče: vasica Alpbach

Za uredništvo spletne Preloke so bile letošnje počitnice - delovne. Avgusta smo bili na delovnem obisku v avstrijski vasici Alpbach, kjer je potekal vsakoletni Evropski forum Alpbach.

1Alpbach je idilična vasica na robu krajinskega parka Visoke Ture. Svetovni idejni in mnenjski voditelji se vsako leto avgusta zbirajo tam, napolnijo Alpbach, prepoznavnost vasice pa vleče turiste skozi vse leto ...

"Alpbach" je namreč postal evropski pojem: je srečanje tja povabljenih mislecev, pomembnežev in vplivnežev, to je nekakšen idejni "Davos", kjer se v procesu, imenovanem "Alpbach", ideje, ki so v "zraku", bistrijo in kristalizirajo.

2Za viharjenje idej, ki se potem konkretizirajo, pa je potreben odmik, distanca. Potreben je odmik od hrupa in vsakodnevnega hitenja v pokrajino miru in tišine, ki ti to viharjenje idej omogoča. Ohranjena tirolska krajina in arhitekturna kulturna dediščina, z železnimi križi na pokopališču in s steklenim kongresnim centrom, med vršaci Alp popelje tja povabljene v svet mogočega in izvedljivega (možnega?). In tako že 70 let zapored!

Leta 1945 so se tu prvič srečali idealisti, ki so ušli Hitlerjevi moriji in si zastavili vprašanje: "Evropa, kaj zdaj?" Zdaj, 70 let pozneje, ni vprašanje nič manj aktualno!

Poleg samih naravnih lepot Alpbacha, poleg tamkajšnje ohranjene krajine, pa je pomembno še nekaj: ta vasica se nahaja nedaleč stran od Wörgla. Wörgl pa je pojem svobodomiselnosti: stric Google in teta Wikipedia vam lahko povesta veliko o tem, kako so v Wörglu sredi finančne krize leta 1932 vpeljali alternativno valuto in z njo dokaj hitro ustvarili splošno blaginjo. Tako imenovani "čudež Wörgl" seveda ni trajal, a svobodomiselnost je ostala! In zdaj jo nadaljuje "čudež Alpbach".

Toda zakaj vam na preloški spletni strani pripovedujemo o Alpbachu v Avstriji?

Zato, ker se tudi Preloka nahaja v krajinskem parku, daleč od hrupa, sredi dokaj neokrnjene narave in ima ohranjene še veliko naravne in kulturne dediščine. Navsezadnje pa imamo (no, smo imeli) tudi svoj "čudež" in najbrž naše kraje še vedno preveva svobodomiselni duh Viniške republike.

Alpbach je zgled in dokaz, da se tudi v majhni vasi lahko razvija VELIK projekt. In projekt Alpbach je letos praznoval že svojo 70-letnico.

Visoko obletnico pa bomo kmalu praznovali tudi na Preloki. A o tem v enem od naslednjih obvestil. (A. S., 12. 9. 2015)

345678910

Romarsko-turistično potovanje iz davnih šestdesetih let

Poletje in počitnice so za nami in še dolgo v jesen nas bodo greli spomini na letošnjo toplo Kolpo ali morje ali morda na kak lep izlet ...
Ob spodnji fotografiji pa si poglejmo, kako so Preločani potovali na morje pred dobrega pol stoletja. Tole štiričlansko odpravo so sestavljali: Jože Žunič in njegova žena Amalija ter Jože Pavlakovič - Jakovinski in Jože Starešinič - Jamin. Za preloško spletno stran jo je podrobno popisal njen najmlajši član, da vse njegove navedbe držijo, pa nam je potrdila tudi edina ženska v tej odpravi Amalija Žunič:

31-1962

 "To romarsko-turistično potovanje je potekalo avgusta leta 1962. Ker smo šli jako rano, sem prespal pri Jamine. Zjutraj sta se motorista Jamin in Žuničev odločila, da bo mene vozil Žuničev. Ker je imel slabeji motor, da bo šlo hitreje.

Prvi postanek smo imeli v Skradu pri lesenem kiosku, kjer so nam postregli z enkratnimi kifeljci (prvič sem jedel kaj tako dobrega).
Ko smo prispeli do Gornjega Jelenja, sem mislil, da je po hribih sneg, pa so bile le skale (čez sončna očala se je dozdevalo, da je sneg). Čudilo pa me je tudi to, da je tudi na ravnem grobniškem polju in okolici toliko kamenja.

Na Trsat smo prišli okrog devetih in tam srečali skupino Slovencev, ki so prišli z avtobusom, menda iz okolice Ilirska Bistrice. Tako smo tam imeli svojo slovensko mašo.

Po sv. maši in malici iz popotne torbe smo krenili v turizem. V reškem pristanišču je nastala ta zgodovinska fotografije. V tistih časih ni bilo nič nenavadnega, da te je kdo prijazno prosil za poziranje in obljubil, da bo poslal slike. Kot vidite, so slike res prišle za nami.
Tu me je Žuničev malo preizkusil v zemljepisu: Ali bi se z ladjo dalo prit v Mračaj? Gladko sem mu naštel, kod bi bilo treba it in tako prit po vodi do doma ...(30 let kasneje sem na naši jahti Mavrica šele izkusil, da je navigacija lahko tudi naporna in zahtevna reč!).

Potem smo krenili proti Opatiji na kopanje. Vendar sem jaz v tistem drevoredu pred Prelogom pogledal nazaj in opazil, da za motorjem vihrajo vrvice, ki so držale Ljubino popotno torbo. Takoj sem o tem poročal. Ker nas ni bilo za Jaminem, je kmalu dojuril nazaj. Mene in Ljubo sta pustila v tistem parku in šla na policijo prijavit izgubljeno torbo. To ni trajalo dolgo in potem smo le prispeli v Opatijo.

Iz solidarnosti se nisva kopala niti midva z Jaminem, ker so bile Ljubine kopalke trenutno izgubljene. Nekaj časa smo tako posedeli na plaži in se potem nelagodno odpravili proti domu. Hudo nam je bilo zaradi torbe, ki je bila od Anke Mateče (Anka jo je nabavila za pot preko meje, ki pa ji ni uspel). Pa tudi šuškavec*  je bil takrat dosti vreden, ker si moral čakat na vrsto, da ga je Slavko Frankovičev prinesel iz Trsta.
Vse pa kaže, da smo na Trsatu dobro molili, ker je torbo našel miličnik in jo prinesel na policijsko postajo. In tam nas je naša torba tudi pričakala. Bili smo presrečni.

Na poti smo se potem ustavili še v Gorskem Kotaru pri brunarici Goranka. Brašna* smo imeli še precej in bi lahko potovali še vsaj en dan, vendar so doma blago i deca klicala k nadaljevanju proti domu.

Končni epilog tega romanja sem dobil šele po 23 letih – 30. 60. 1985, na dan svoje nove maše. Ljuba mi je povedala, da ji je pred tistim našim romanjem stara mama Jamina rekla: »Ljuba, nu moli, da bi Jože šel za gospoda!«

Po tolikih leti se mi zdi, da je imela stara mama še kje svoje prste vmes, da me je moj vujče* rad kam odpeljal. Bil mi je res dober birmanski boter."

Jože Pavlakovič 
Župnik polanski

*šuškavec: najlonski plašč; Preločanom sta jih prinašala iz Trsta Slavko Frankovičev in Janko Skrajni
*brašno: hrana za na pot, romanje ...
*vujče: mamin brat

(7. 9. 2015)

Marija Starešinič-Jamina (1933–2015)

Marija Starešinič-Jamina (1933–2015)

V 83. letu starosti nas je nepričakovano za vedno zapustila Marija Starešinič, po domače Jamina.

Marica, z dekliškim priimkom Miketič, se je rodila 16. 3. 1933 v Gorenjcih pri Adlešičih. K Jaminim na Preloko se je primožila leta 1955 in z možem Jožetom so se jima rodili štirje otroci.

V spominu nam bo ostala kot dobra, tiha, delavna ženica, od katere nikoli ni prišla grda beseda in o kateri nikoli nihče ni rekel in tudi ni mogel reči kaj slabega. Bila je dobra žena in mama in skrbna gospodinja in vsakemu v vasi je vedno rada priskočila na pomoč. Zato bomo Preločani teto Jamino pogrešali!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo žarni: žara bo pripeljana v domačo hišo v torek, 1. septembra, popoldne. Pogreb bo v sredo, 2. septembra, ob 17. uri izpred domače hiše k cerkvi sv. Trojice na Preloki.

Naj spomnimo, da letos minevajo tri leta, odkar ni več med nami niti njenega moža Jožeta.

Naj zdaj počiva v miru tudi teta Jamina!

Nastop tamburaške skupine Melos

Nastop tamburaške skupine Melos

V kulturnem programu gasilskega slavja v Starem kalu, ki je bilo 15. 8. 2015, je občinstvo dodobra ogrel Melos. Tamburaško skupino Melos smo na preloški spletni strani že predstavili, saj naj bi pri nas nastopila že 6. februarja letosa, a je takrat koncert preprečil "metež stoletja".

Tokratno "neurje, kakršnega ne pomnijo", je Preloko k sreči zaobšlo, tako da smo Melos, ki je v precejšnji meri tudi preloški, le dočakali.

Občinstvo je v njihovem melosu uživalo, posebno še v podaljšku koncerta, ko so se med drugim predstavili tudi s samosvojo, občuteno interpretacijo belokranjske ljudske pesmi Pastirče.

A. S. (16. 8. 2015)

melos-5