06- 15: Metliški turn kot metafora

Kakor je narodna noša postala tudi vizualni simbol za narodno pripadnost,
nosi v sebi veliko simbolike tudi naše plesno izročilo.

Posebej še Metliški turn. Je veliko več kot le simbol medsebojnega povezovanja. Simbolno povezovanje je lahko linearno: npr. živa veriga med krajema in državama ali recimo tek štafet ... Stopnjevanje tega simbola je, ko si podamo roke in sklenemo krog (npr. belokranjska kola). Krog simbolno nakaže, da smo vsi povezani z vsakim, ni začetka ne konca. Ta krog "življenja" se da razširiti, kaj obdati (npr. Blejsko jezero) ali kaj zaobjeti.

Metliški turn pa je veliko več: simbolizira podpiranje, spominja nas na to, kako generacije stojijo na ramenih prejšnjih, predhodnikov, prednikov. To, da živimo na ramenih prejšnjih generacij, nam je - kot ribi voda v akvariju - kar nekako samoumevno, neizraženo. Ampak turn to ponazarja, turn v edinstveni formi v našem ljudskem izročilu.

Pa je turn še več: simbolizira naše stremljenje kvišku, v višave, nad trenutne (zemeljske) skrbi (Krleža: "V množici je toplo, a tudi smrdi!"). Gor, kjer je razgled, gor, ven iz trnja in plevela. Na vrhu te lahko kdo opazi ali pa kaj oplazi (strela).

To dvigovanje pa je možno le, če te drugi pri tem podpirajo in če jim ti zaupaš. Torej je turn tudi simbol zaupanja, ne le povezanosti!

Metliški turn je v plesu to, kar je v arhitekturi katedrala: univerzalno sporočilo!

Po drugi strani: zavist, nevoščljivost, "samo naj sosedu krava ...", človeka tlačijo, držijo sklonjenega. In v Metliškem turnu, torej našem izročilu in tradiciji, Belokranjci to presegamo in s tem nam turn - simbol - kaže pot naprej!

Ana Starešinič (28. 6. 2015)

P. S.: Nismo pa pozabili tunela, luknje, ki pa ne sili navzgor, temveč skozi. In glej, ko bomo enkrat prišli skoz (tunel), bo Bela krajina šla (enkrat tudi) navzgor!

Jurjevanje 2015, foto Mirjam Bezek - Jakše, Dolenjski list

06- 14: Bolj južno ni nujno bolj tužno!

To o "južnije - tužnije" velja za gospodarstvo, ne pa za počutje/srečo. Države, ki jim gre dobro, so puste, dolgočasne, čustveno izpraznjene...
Tam pa, kjer je malo manj bogastva, imajo včasih več "joie de vivre".
Bi treba preverit z indeksom človekovega razvoja oz. anketo o zadovoljstvu.

Pokrajina in klima ni toliko različna od preostale Slovenije, da bi rezultirala razlike. Bolj način vzgoje, ki je "bolj balkanski kot nemški", kar ni le pozitivno. (Že Dolenjci ugotavljajo, da nimamo manir, npr. prosim, hvala...).

To, da smo pošteni, značajni, odprti... pa vsak narod misli o sebi. Kdo bi se pa hvalil, da so zadrti, nevoščljivi, zavistni, egoistični?

Saj poznate tisti eksperiment o horoskopu: vsem daš isti tekst s pozitivkami: Šef ne opazi vaših sposobnosti... Dobili boste pravično nagrado, plačilo... Partner se sploh ne zaveda, kak zaklad ste...- Vsi rečejo, da to velja ravno za njih!

Je pa prvobitni značaj zmešan z značajem prišlekov, podobno kot genetika: ni čistega Belokranjca, vsi smo bastardi.

Zdravko Kunič (27. 6. 2015)

06- 13: Še en štajerski prispevek

Na temo značaja se nam je oglasila tudi Štajerka, ki jo poznamo že s foruma Meje so samo v glavah, ko si je drznila pošaliti iz našega "potočka" Kolpe.
Ta naša Štajerka očitno misli, da je značaj nekaj, kar je iz trte izvito, saj med drugim piše:

Dragi Belokranjci!

Kar veliko slišimo o vas, radi pa bi se sami prepričali, kakšen značaj imate. /...*/
Upamo, da boste kmalu zgradili predor pod Gorjanci,
da bo lažje priti k vam /...*/
in popiti kakšen kozarček skupaj,
nas zanimajo predvsem vaša vina!

Ena Štajerka (26. 6. 2015)

* bla bla bla ..., če se še mi malo pošalimo!

Draga ena Štajerka, od vina se da videti tudi dve
(Štajerki namreč).

Ni nam do tega, da se prepričujemo, izvedeli bi radi, kakšen značaj imamo
oziroma kako se mi vidimo in tudi kako nas vidijo drugi.
In zato nam je vaše pismo jako drago!
Tako kot bo drag tunel pod Gorjanci,
ko bo, če bo ali ne bo, samo nebo ve!

Veseli smo, da nas poznate (predvsem) po vinu,
kot se na splošno veselijo tisti, ki to vino uživajo.
Štajerci nimate Gorjancev, imate pa dolance in trojance
in že imate tunel pod Trojanami, tako da nam ni treba prilivati ...

Tudi tunela niste zgradili VI
(kot tudi tunela pod Gorjanci ne bomo zgradili MI),
temveč ga je zgradil neki tuji gasseto, kasseto ali prasseto ali kdo že
z vsemi našimi in vašimi penezi, ki jih bodo naši in vaši potomci vračali,
tisti, ki so seveda še tukaj in če seveda tu ostanejo ...

Vas pa vabimo, Štajerci, k nam po (hrvaški) avtocesti mimo Krapine in Zagreba.
Ni tunela, ni frke, je pa (hrvaška) cestnina!
Dobro nam došli!

Uredništvo

P. S.: Pa ne preveč popit, so (hrvaške) kontrole in kazni!

06- 12: O konoplji in naši lahkovernosti

Na aktualno temo o konoplji, ki da bo rešila Belo krajino, se nam je oglasil Janez s Hriba, ki smo ga Preločani imeli priložnost spoznati na dražbi slik za obnovo naše šolo. Med drugim piše:

Meniti, da nas bo rešila konoplja, je eno dejstvo več v dokaz naše lahkovernosti. Pa tudi to, da pričakujemo, kako nas bo nekdo drug popeljal v med in mleko. Po drugi strani pa je to pokazatelj našega mečkaštva ter nepripravljenosti narediti kaj sami zase ter s tem prevzeti odgovornost.

Govoriti o silni gostoljubnosti Belokranjcev danes nima smisla. Ravno tako ne mešati z njo pohlevnosti. Nevoščljivost pa še zmeraj nosi glavno črto hlapčevsko-preračunljivega značaja.

Janez s Hriba (25. 6. 2015)

Dragi naš Janez s Hriba!

Ko bomo čofotali v mleku in se nam bo vse lepilo od medu, bo konoplja še kako prav prišla!
Edino močne vrvi iz konoplje nas bodo lahko potegnile ven!
Lahkovernost pa ni to, da naj bi nas DRUGI popeljali v med in mleko (so nas že!),
ampak to, da nam bodo mleko in med plačali!

Uredništvo

Ob vaših razmišljanjih o zaščitnih znakih Bele krajine - narodni noši, značilni kulinariki in naših vinih - še povejmo, da bo možno vse to v polnem razkošju občudovati in okušati v prihodnjih dneh na letošnjem jurjevanju.

Je pa kar nekaj vaših nostalgično-občudujočih odzivov sprožila fotografija Preločanov na prvem jurjevanju leta 1964. Tako smo npr. od naše Preločanke iz Kanade prejeli pismo z željo, da bi navedli, kdo vse je na tisti sliki. Zato zdaj objavljamo še 4 fotografije preloške folklorne skupine na prvem jurjevanju in navajamo vse njene takratne člane.

Jurjevanje leta 1964 je bilo 6. in 7. junija, Preločani so nastopili drugi dan. Navajamo jih v zaporedju, kakor so prihajali na prizorišče (prva fotografija):

Franc Miketič - Brezanov (harmonika), tamburaši: Ivan Starešinič - Račekarkin in Jože Starešinič - Jamin, Jože Žunič - Navoselkin in Jože Starešinič - Peričev, Vince Ivanušič - Škavurinski in Jože Ivanušič - Škavurinski.

Plesalo je 6 parov: Jože Pavlakovič - Bertov in Ana Balkovec - Mateča, Franc Pavlakovič - Bertov in Ana Ivanušič - Mežnarova, Ivan Ivanušič - Valeč in Marica Starešinič - Mateča iz Ljubljane, Janko Radovič - Petehov in Angela Starešinič - Žižečkina, Franc Starešinič - Jurkov in Marija Starešinič - Jurkova, Slavko Novak - Županov in Marica Žunič - Navoselkina.

Vse fotografije (tudi prej objavljeno) je posnel Igor Bole iz Ljubljane s svojim prvim fotoaparatom znamke Wera. Dodajmo, da Igor še vedno hrani originalne negative teh fotografij in tudi aparat, s katerim jih je posnel.

Naj vas še spomnimo, da smo dve fotografiji Preločanov na jurjevanju leta 1964 objavili že pred 7 leti, posnel pa ju je zdaj žal že pokojni Stanislav Klepec.

Ana Starešinič (24. 6. 2015)