Tretji pevec z voščenih valjev je bil Jože Starešinič, po domače Gornji Jurkov (Preloka 25, danes 21).

V vojsko je bil vpoklican 15. marca 1915, razporejen je bil v 27. pehotni polk. Najprej se je vojskoval pri Gorici - v znamenitih bitkah na Krnu in v okolici. Od tod je šel na fronto v Galicijo in tam padel v bitki ob Črnem potoku (Potok Charny) 7. julija 1916.

Naš župnik Jože Bambič je ob tem zapisal: "Bil je mladenič vesele narave. R. I. P."

Ti trije preloški fantje (poleg Jožeta Starešiniča še Peter in Jože Radovič), ki so peli na snemanju 1. junija 1914 in so kmalu potem morali na bojišče, na poseben način simbolizirajo čas in vso absurdnost 1. svetovne vojne. Bojevali so se za cesarja, ki ni bil njihov, po njihovi izbiri ali želji. Niti ni bil njihove narodnosti. Niti  ni ta cesar zmagal. Bojevali so se in v vrtincu svetovnih interesov strašno trpeli. Dva od treh sta celo izgubila življenje, cesar pa cesarstvo ... Prišlo je nekaj drugega, za kar pa jih tudi ni nihče več vprašal, saj so bili mrtvi, preživelih pa tudi ne. Saj so o njihovih usodah kupčkali drugi. Drugi z drugimi interesi in cilji.

A. S. (18. 6. 2014)

Drugi na seznamu pevcev iz leta 1914 je Petrov 2 leti mlajši brat Jože Radovič. (Jele Radovič, ki je pela starinske pesmi, je bila njuna mama.)

Jože je bil leta 1914 že izučen mizar. Na fronto so ga vpoklicali v začetku leta 1915. Tako kot brat Peter je bil tudi on dodeljen 17. pehotnemu polku in najprej odpeljan na vzhodno fronto, potem pa oktobra 1915, tako kot vsi "kranjski Janezi", prestavljen na soško bojišče. Jože se je bojeval pri Gorici.

Potem najdemo o njem podatek, da je ranjen v roko in se zdravi  v Temišvaru. Spet potem, da je v Čakaturnu (Čakovec) in opravlja mizarska dela za vojsko. Pa spet v bolnišnici v Zagrebu. Dvakrat so ga poslali na krajše okrevanje tudi domov.

Potem je bil razporejen v 27. pehotni polk ("planinci") in poslan na italijansko fronto, tam prezebal in zbolel, šel v bolnišnico v Ljubljani in nato v bolnišnico v Krško, od tam pa so ga še ne popolnoma zdravega poslali zopet na zahodno fronto proti Italijanom.

Ampak je vse to preživel in - dočakal konec vojne.

In potem je v svojem življenju doživel in dočakal še marsikaj. Med drugim je dočakal tudi čestitko britanske kraljice za svoj stoti rojstni dan. Sicer pa smo njegovo življenjsko zgodbo na Preloki.si že predstavili.

A. S. (17. 6. 2014)

22-letni Peter Radovič, po domače Pere Radovičev/Sravni (Preloka 46, danes 19),  je bil 1. junija 1914, ko je pel v zboru in jih je Juro Adlešič snemal s fonografom, že izučen čevljar. Obrt je opravljal v domači hiši. V župnijskih arhivih je zabeleženo, da je bil tudi cerkvenik in je pomagal pri cerkvenem petju. Bil je tudi član Mohorjeve družbe.

Kot najstarejši od treh preloških fantov pevcev, je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko že leta 1914, kmalu po izbruhu vojne. Peter je bil razporejen v  17. pehotni polk (z vzdevkom "kranjski Janezi", saj so ga sestavljali pretežno slovenski naborniki).  Že avgusta 1914 je bil odpeljan proti Rusiji, na t. i. vzhodno bojišče. Bojeval se je v Galiciji in Karpatih, že naslednje leto, 18. maja, je padel v bojih v Galiciji.

Preloški župnik Jože Bambič o njem zapiše: "Bil je baje zadet od krogle. Škoda vrlega mladeniča, dovzetnega za vse dobro. Pogosto je pisal s fronte domov lepa pisma. Ljudje so ga zelo obrajtali kot najbolj poštenega mladeniča. Njegovo poštenje naj Bog poplača."

A. S. (16. 6. 2014)

Kot smo že omenili, je naslednja pomembna stoletnica, ki ji bomo na Preloki.si namenili precejšnjo pozornost, 1. svetovna vojna.  Seveda pa nas ne bodo zanimale  velike vojaške bitke, tudi ne veliki diplomatski manevri ali debelina masla na nekaterih glavah ...  Predmet naših raziskav bodo zgodbe malih ljudi in njihove usode  v tej veliki in strašni vojni.

Pa začnimo kar s štirimi fanti, ki so peli na fonografskem snemanju 1. junija 1914. Kakor da bi vedeli, da bo to petje morda edino, kar bo ostalo za njimi ...

Na fronto so morali vsi trije preloški pevci - brata Peter in Jože Radovič  ter Jože Starešinič - in dva od njih sta tam tudi padla.  Prav tako vojna ni prizanesla domnevnemu četrtemu pevcu, ki je pel z njimi: Adlešičanu Ivetu Požku. Vsak od njih je preživljal svojo kalvarijo, vsak(a) si zasluži posebno obravnavo.

(Se nadaljuje)

A. S. (16. 6. 2014)

"Naši" voščeni valji so izjemni! - Ker so ne le prvi, ampak tudi edini. Zakaj so edini?

Nikakor ne zato, ker bi takrat obstajali še kakšni drugi zapisi zvoka, na kakem drugem mediju. Ne, edini so, ker drugih medijev razen voščenih valjev takrat na Slovenskem za zapise zvokov ni bilo.

Nikakor tudi ne zato, ker so bili le preloški ali belokranjski! Ne, naši zvočni zapisi so prvi in edini takšni na Slovenskem!

Nemara pa bi morda kdo pomislil, da dr. Juro Adlešič svoje naloge ni dovolj dobro opravil, pa so se gospoda “naveličali” snemanja. Ne, prav nasprotno, v Ljubljani so bili nad njegovimi posnetki navdušeni in so že načrtovali nadaljnja snemanja.

Ti izjemni - prvi in edini - posnetki s fonografom so zato, ker se je še isti mesec - junija - začela tragedija, ki je spremenila ne le Preloko, ne le Belo krajino, temveč ves svet!

28. junija 1914 so v Sarajevu odjeknili usodni streli in mesec dni pozneje se je začela prva svetovna morija. Morija z gromozanskimi izgubami na vseh straneh, s strašnim trpljenjem vojakov, nepredstavljivim trpljenjem civilistov med vojno in po vojni, ko je kosila španska gripa.

To pa je že uvod v še eno, že tretjo letošnjo stoletnico dogodkov, ki so močno posegli tudi v življenje Preločanov. Gre za 1. svetovno vojno, katere pomen ni le v spominu, tako posameznikov kot kolektivnem spominu, ampak je tema še kako aktualna.

Kajti kdor se ne uči iz zgodovine, jo je prisiljem še enkrat podoživeti, pravi stara modrost. In še ena: Vse se vrača, vse se plača!

(Se nadaljuje)

A. S. (16. 6. 2014)